Na poti na Triglav

Nekega lepega jesenskega dne smo se z družino in prijatelji odpravili na Triglav. Pot je bila sicer dolga, vendar smo se vseeno imeli super. Na pot smo se odpravili s Pokljuke v zelo zgodnjih jutranjih urah.

Med hojo smo si ogledovali naravo in poslušali prelepo ptičje petje. Videli smo nekaj gorskih koč in živali. Pot do Kredarice je trajala dobrih šest ur. Na Kredarici smo se ustavili, odpočili in malo pomalicali. Po počitku in okrepčilu smo se odpravili naprej. Hodili smo zelo počasi, v strnjenih kolonah in se močno držali za jeklenice. Po naporni hoji smo končno prispeli na najvišjo točko, do Aljaževega stolpa. Kot pravo planinko so tudi mene krstili z udarcem po riti s plezalno vrvjo. Po krstu smo se slikali, malo odpočili in pot nadaljevani proti Doliču, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Na poti do koče smo opazovali kozoroge, kako so lahkotno skakljali po skalah.

V koči na Doliču smo prenočili, v zgodnih jutranjih urah naslednjega dne pa smo se odpravili po dolini Triglavskih sedmerih jezer proti končni točki – slapu Savici. Tam nas je že pričakal ata, s katerim smo se po napornih dveh dneh vrnili domov.

Leja Štular, 5.a